STROKOVNA NAČELA ŠOLANJA PSOV IN ETIČNI KODEKS

Uvod

Šolanje psov je obsežna dejavnost, nekateri psi so šolani za zelo specializirane naloge, katere opravljajo, kot športni in službeni psi, toda večina psov je hišnih ljubljenčkov. Šolanje teh psov za sožitje s človekom ter za življenje v urbanem okolju postaja najpomembnejša kinološka dejavnost.

Skozi čas so se razvile različne metode in tehnike šolanje psov. Humano šolanje je tisto, ki se izvaja zs pozornostjo, odgovornostjo, ter s spoštovanjem živali in brez povzročanja nepotrebnega neugodja. Nehumano šolanje, ki ni učinkovito, je nehumano, ali lahko povzroči poškodbe psa, strah pred vodnikom škoduje celotnemu ugledu kinološke stroke šolanja psov.

Namen kodeksa ni opredeliti le en pravilen način šolanja ampak naj bi načela, ki bodo predstavljena  služila kot splošno sprejeta pravila za šolanje psov. Načela naj bi kinološkemu strokovnjaku za šolanje služila, kot usmeritve za humano šolanje psov. Načela temeljijo na znanstvenih dognanjih s področja učenja in vedenja psov.

Strokovna načela za strokovnjake s področja šolanja psov: učinkovita, humana načela poudarjajo uporabo prijetnih tehnik šolanja in predstavljajo alternativo primarni uporabi neprijetnih tehnik šolanja (averziven/ neprijeten). Predstavljena alternativa je ponavadi učinkovita, z minimalnimi stranskimi nezaželenimi učinki in z manj stresa, tako za vodnika kot tudi za psa. Strokovnjaki pa morajo znati identificirati primere v katerih je potrebno uporabiti neprijetne tehnike šolanja. Primerno izbrana neprijetna tehnika ne sme vsebovati neskončnega povečevanja doze neprijetnega dražljaja. Šolanje naj bi imelo za rezultat delo, ki je v užitek obema tako vodniku, kot tudi psu.

Strokovna načela šolanja psov in etični kodeks sta namenjena kot pomoč strokovnjakom za šolanje psov, tistim, ki šolajo pse in tistim, ki učijo druge ljudi šolati psa (inštruktorji) pri ocenjevanju in izboljševanju njihovih metod dela.

Namenjena sta tudi kot pripomoček za ocenjevanje metod šolanja, ki ga bo lahko uporabljala javnost, tako kinološka, kot tudi ostala zainteresirana ter pravosodni sistem.

Pomembno opozorilo:

Strokovna načela šolanja psov in etični kodeks se ne nanašata na situacije v katerih strokovnjak za šolanje ravna v samoobrambi ali z namenom preprečitve poškodb drugih ljudi ali živali.

1.      POSLANSTVO KODEKSA IN ETIKA ŠOLANJA PSOV

Strokovnjak za šolanje psov se mora ravnati pošteno, odgovorno in humano.

Poslanstvo kodeksa za šolanje je: Predstaviti načela šolanja, ki spodbujajo razvoj učinkovitih in humanih metod šolanja.

1.1. Etična načela

Strokovnjaki za šolanje psov uporabljajo in spodbujajo uporabo metod šolanja, ki temeljijo na:

·        Spodbujanju in potrjevanju zaželenega vedenja;

·        Ugašanju in zmanjševanju nezaželenega ali potencialno nevarnega vedenja;

·        Najnižji možni uporabi neprijetnih tehnik šolanja za dosego prvih dveh alinej.

V primeru ko so zahteve za šolanje vaj ali drugih veščin večje, kot je znanje kinološkega strokovnjaka mora le ta sodelovati z drugimi strokovnjaki za šolanje. V kolikor je to potrebno mora strokovnjak napotiti vodnika s psom k drugemu kinološkemu strokovnjaku. Inštruktorji naj se izogibajo dajanju garancij za izvedbo posameznih vaj, prizadevajo naj si za splošno zadovoljstvo tečajnikov z rezultati dela.

Inštruktorji naj bi:

·        pridobili vsa potrebna znanja preden se začno predstavljati, kot strokovnjaki za šolanje psov;

·        poznali svoje strokovne omejitve

·        iskali nova znanja, ki jih potrebujejo pri šolanju psov

·        podajali samo tiste izjave o svojem šolanju za katere so prepričani, da so resnične

·        spoštovali načela varstva osebnih in poslovnih podatkov v zvezi s šolanjem psov. Naštete informacije lahko posredujejo le s privolitvijo tečajnika. Izjema je podajanje podatkov, skladno s predpisi, pristojnim organom v primeru kršitev predpisov

·        naj bi se izogibali fizičnim, psihičnim in verbalnim zlorabam ljudi in psov

·        reagirali v primeru zlorab in sicer s poučevanjem o pravilnem ravnanju in s prijavo ustrezni instituciji v kolikor je to potrebno.

2.      TEORIJE UČENJA PSOV IN VEDENJE PSOV

 Inštruktorji naj bi uporabljali teorije učenja psov in osnove etologije (vedenje živali- psov) kot osnovo svojega dela. V osnovi naj bi njihovo delo temeljilo na tehnikah nagrajevanja zaželenega vedenja.

Poznavanje teh področij samo po sebi ne zagotavlja kvalitetnega dela, vendar si je težko predstavljati učinkovito in humano šolanje psov brez poznavanja osnov učenja in temeljnih spoznaj s področja vedenja psov.

Inštruktorji, ki poznajo osnove etologije, ne bodo tolmačili vedenja psa na podlagi antropomorfnega pristopa (pripisovanje človeških motivacij in značilnosti). Humano šolanje se opira na tehnike potrjevanja/ojačevanja zaželenega vedenja in odvzemanje nagrade z namenom ugašanja nezaželenega vedenja.

2.1. Teorije učenja

Večino šolanja se odvija na podlagi učenja po uspehu (instrumentalno pogojevanje), pes pokaže zaželeno vedenje čemur sledi specifična posledica za to vedenje. Zmotno je splošno prepričanje, da je učenje po uspehu povezano zgolj s pozitivnim potrjevanjem/ojačevanjem. Kot je razvidno iz skice 1. sta potrditev in kazen del učenja po uspehu.

Skica 1.:  Štirje kvadrati učenja po uspehu (instrumentalnega pogojevanja)

Nekaj primerov:

V primeru ko pes pozdravi tujca pri vratih tako, da se usede mu da gospodar nagrado (npr.hrano). Vedenje usedanja v tej situaciji se ojača, verjetnost, da se bo pes v tej situaciji usedel se poveča (pozitivna potrditev/ojačitev).

Gospodar, v primeru, da pes skače po obiskovalcu, stopi ven in zaloputne vrata. Vedenje skakanja po obiskovalcu se bo po večih ponovitvah zmanjševalo (negativna kazen).

Gospodar, v primeru da pes skače po obiskovalcu, povzroči neprijeten zvok. Vedenje skakanja po obiskovalcu se bo po večih ponovitvah zmanjševalo (pozitivna kazen)

Obiskovalec, v primeru, da pes skače po njem, prime vrvico pripeto na oglavnik (halty) in psa vzdigne dokler le ta ne sede. Vedenje usedanja v tej situaciji se ojača, verjetnost, da se bo pes v tej situaciji sedel se poveča (negativna potrditev/ojačitev).

Nekateri strokovnjaki in inštruktorji priporočajo uporabo zgolj pozitivne potrditve/ojačitve  za dosego zaželenega vedenja in negativno kazen za odpravljanje nezaželenega vedenja. Drugi menijo, da je v nekaterih okoliščinah primerna tudi uporaba pozitivne kazni in negativne potrditve/ojačitve.

V vsakem primeru je cilj šolanja uporaba takšne metode kjer sta uravnotežena nuja za vzpostavitev zaželenega vedenja in načelo humanega šolanja.

Slika: Operativno pogojevanje-uporaba

Nekatera nezaželena vedenja, kot vedenje izogibanja in nezaželena agresivnost, katerih podlaga so čustva npr. strah so bolj pod vplivom klasičnega pogojevanja (I.Pavlov). Pes se je naučil povezovati določene dražljaje z določenimi prijetnimi ali neprijetnimi dogodki. Oseba v uniformi lahko za psa predstavlja neko nižjo stopnjo ogrožanja, ki lahko sproži bojazljivo vedenje ali pa agresivnost.

Inštruktor mora vedeti, da z učenjem po uspehu (instrumentalnim pogojevanjem) lahko vpliva na vedenja ki so vezana na čustvena stanja, vendar samih čustvenih stanj ne more spreminjati. Čeprav inštruktor lahko nauči psa, da le ta ne bo napadal osebo v uniformi, s postopkom učenja ne bo spremenil odnosa psa do oseb v uniformi, ki jih bo pes še vedno dojemal za grožnjo.

V takšnem primeru obstoja možnost nasprotnega klasičnega pogojevanja za izboljšanje odnosa psa do oseb v uniformi. V kolikor bo pes osebe v uniformi povezoval s prijetnimi dogodki in/ali hrano obstoja možnost, da se bodo bojazljivi odzivi ali agresivnost zmanjšali.

Strokovnjak za šolanje naj ne pričakuje, da se bo pes novih vedenj naučil z opazovanjem, kljub temu pa obstajajo dražljaji v okolju, ki sprožajo že obstoječa vedenja pri psu. Na primer pes bo pil vodo iz posode v primeru, da jo pijejo tudi drugi psi, ker bo voda, ki pljuskne iz posode privabila psa.

Strokovnjaki se morajo zavedati, da vedenje ki ga pes zanesljivo izvaja v znanem okolju ne bo izvajal v novem okolju, ali v drugačnem kontekstu. Pripraviti morajo program šolanja, katerega rezultat bo zanesljivo izvajanje naučenega vedenja v vseh okoliščinah. Takšno šolanje za zanesljivo izvajanje vaj lahko imenujemo tudi učenje generalizacije vedenja.

·        Strokovnjak za šolanje naj bi:imeti strokovno znanje kako psu pravilno predstaviti povelje in posledice, ki nastopijo. Znati mora natančno prikazati psu katero je zaželeno vedenje oz. za katero vedenje želi, da izgine ali se ojača.

·        Svoje delo mora znati vrednotiti v vseh fazah ter opuščati tehnike, ki ga ne vodijo k rezultatom.

·        Psu mora na njemu razumljiv način posredovati informacije o zaželenem vedenju (pohvala, potrditev)

·        Izbrati mora pristop, ki daje psu možnost uspeha in ne sme šolanja pripraviti na način, da išče zgolj napake, da bi jih lahko kaznoval.

·        Program šolanja mora temeljiti na zakonitostih učenje in ne na ustnem izročilu o načinih in metodah šolanja.

2.2. Vedenje psa (etološki pogled)

Nekatera vedenja psa so biološko pogojena, kar pomeni da so rezultat evolucije in selektivne vzreje psov. Tako so na primer prinašalci vzrejeni za prinašanje (radi pobirajo predmete in se z njimi igrajo) zato jih je na splošno laže izšolati za prinašanje predmetov, kot nekatere druge pasme psov.

Znanja o izvoru psa in selektivni vzreji so lahko eden izmed temeljev pri pripravi učinkovitega programa šolanja. Strokovnjaki za šolanje naj bodo previdni pri iskanju vzporednic med vedenjem volka in domačega psa, čeprav imajo psi in volkovi kar nekaj skupnih lastnosti pa nimajo skupne evolucijske zgodovine.

Prav tako je pomembno, da strokovnjaki za šolanje poznajo razvojna obdobja v življenju psa. Mladi psi kažejo naravno tendenco, da zasledujejo premikajoče se predmete, kar lahko izkoristimo za učenje navezanosti na vodnika (v kolikor bo novi lastnik pobegnil od mladega psa ga bo le ta zasledoval). Če bo vodnik psa vedno nagradil kadar bo ta prišel k njemu bo to pozitivno ojačalo opisano vedenje.

Inštruktor bi moral:

·        znati v praksi uporabljati svoje znanje o socialnem in prirojenem vedenju psov.

·        znati bi moral opazovati, pravilno razlagati in se ustrezno odzivati na telesno govorico psa.

·        znati v praksi uporabljati svoje znanje o vedenjskih nagnjenjih kot posledici pasemske vzreje, starosti, spola in drugih individualnih značilnosti psa. Znati bi moral oceniti vedenjska nagnjenja posameznega psa.

·        znati v praksi uporabljati svoje znanje  o zaznavnih sposobnostih psov, zlasti o vidu, vohu in sluhu.

·        znati v praksi uporabljati svoje znanje o tem, kakšne situacije lahko v psu sprožijo agresivnost in kakšna dejanja jo stopnjujejo ali pa zavirajo.

·        se zavedati, kakšen vpliv imajo na učne sposobnosti psa vsakodnevna nega, hranjenje, razgibavanje, omejitev gibanja in stiki z ljudmi in drugimi živalmi.

2.3. Uporaba averzivnih/neprijetnih dražljajev

Inštruktor, ki psa šola na human način, premišljeno in sistematično presoja, ali in kdaj je uporaba averzivnih/neprijetnih dražljajev upravičena. Pri tem vedno izbere najšibkejši možni neprijetni dražljaj, ki še omogoča uspeh. Naslednja slika kaže postopek odločanja, ki omogoča izbiro najprimernejšega učnega pristopa za vsakega posameznega psa in vodnika. Diagram poteka na sliki je prirejen po diagramu, ki ga je prispevala dr. Pamela Reid. Prikazuje časovno razporejen proces, ki ga lahko uporabimo, ko izbiramo elemente za program šolanja, vključno z neprijetnimi dražljaji. Da bi ga bolje razumeli, si zamislimo navidezno vedenje in po začrtanem diagramu sledimo njegovemu poteku vse dokler ne pridemo do uspešne ali vsaj zadovoljive rešitve.

Upamo, da bodo inštruktorji, ki se odločijo za uporabo neprijetnih dražljajev, v vsaki situaciji pretehtali svojo odločitev v skladu s principi in smernicami, ki jih tu navajamo. Poleg tega, pa bi morali inštruktorji pred uporabo neprijetnih dražljajev, izpolniti še naslednje zahteve:

1. prepoznati dejavnike, ki ohranjajo problematično vedenje

2. izdelati sistem za oceno in spremljanje napredka

3. v program vgraditi nagrade, s katerimi bodo vpeljali zaželeno vedenje

4. dobro oceniti sposobnosti tiste osebe, ki naj bi dodelila neprijetni dražljaj

5. izbrati neprijetni dražljaj v primerni obliki in intenzivnosti

6. pripraviti načrt, po katerem se bo potreba po uporabi neprijetnega dražljaja 

    zmanjšala

7. zagotoviti, da bo neprijeten dražljaj zares vpliven in učinkovit.

Diagram prikazuje štiri vrste vedenja. V katero kategorijo bomo v posameznih primerih uvrstili določeno vedenje, bo odvisno od psa, skrbnika in vsakokratnih okoliščin:

1.  Koristno vedenje – vedenje, ki nam ustreza (npr. sedenje) in odlikuje pse, ki so prijetni družabniki

2. Odločilno (pomembno) vedenje – vedenje, ki nam ustreza (npr. odpoklic) in psa rešuje pred nevarnostjo in težavami

3. Nadležno vedenje – neželeno vedenje (npr. grizenje čevljev), ki pa ne zahteva takojšnjega ukrepanja, saj lahko kot začasno rešitev uporabimo ukrepe, s katerimi vedenje psa onemogočimo ali nadzorujemo

3.      Nevarno vedenje - neželeno vedenje (npr. preganjanje živine), ki se lahko konča s poškodbo drugih živali, ljudi, ali samega psa.

Legenda:

•          romboid = odločitev

•          pravokotnik = akcija

•          oval = rezultat

Inštruktor bi moral:

•         uporabljati tehnike z uporabo neprijetnih dražljajev/averzivov samo v okviru šolanja z nagrajevanjem in to le v primerih, ko so res upravičene;

•         o uporabi neprijetnih dražljajev odločati na osnovi sistematične metode

•         izogibati se uporabi tistih neprijetnih dražljajev, ki ne povzročijo hitre spremembe v vedenju

•         uporabljati neprijetne dražljaje najnižje možne intenzivnosti za dosego cilja

•         vedeti, da imajo lahko neprijetni dražljaji neželene stranske učinke kot so pojav strahu, agresivnosti ali nepotrebnega izogibanja

•         podučiti skrbnike/vodnike o prednostih in slabostih uporabe neprijetnih dražljajev; skrbniki psov morajo sodelovati pri odločanju o tem, kakšni ukrepi bodo uporabljeni pri šolanju njihovih psov

•         razumeti, da je neprijetni dražljaj najbolj učinkovit takrat, ko je neposredno povezan z vedenjem; npr. pri psu, ki se s sprednjimi šapami vzpenja na kuhinjski pult, bo na pult z lepljivo stranjo navzgor obrnjen lepilni trak veliko učinkovitejši kot vpitje skrbnika iz sosednje sobe

•         psu nikoli prizadejati poškodb, ran, nezavesti, pretirane bolečine ali pretiranega strahu; delni seznam tehnik, ki jih ne bi smeli nikoli uporabljati, je v Dodatku inštruktorji ne bi smeli nikoli storiti ničesar, kar bi po obstoječih predpisih lahko šteli za krutost ali mučenje.

3. STROKOVNO ZNANJE INŠTRUKTORJEV

Inštruktorji bi morali z vodniki in psi ravnati spoštljivo. Imeti bi morali ustrezne komunikacijske sposobnosti, potrebne za izobraževanje vodnikov in skrbnikov psov.

Vaditelji psov šolajo pse, inštruktorji pa šolajo pse in vodnike. Ker skoraj ne gre drugače, so vaditelji psov skoraj vedno tudi inštruktorji. Ta vloga pa od njih zahteva tudi dodatne sposobnosti komuniciranja in poučevanja. Zaradi ohranjanja ugleda celotne kinološke stroke bi se morali inštruktorji do vseh tečajnikov vesti uvidevno in spoštljivo.

Izkušeni inštruktorji bi morali spodbujati in pomagati inštruktorskim pomočnikom-začetnikom, da si pridobijo čimveč znanja in izkušenj. Vse svoje kinološke kolege bi morali spoštovati in jih ne omalovaževati pred tečajniki ali med seboj. Na vprašanja o metodah drugih inštruktorjev, s katerimi se sami ne strinjajo, bi morali odgovarjati kar se da nevtralno.

3.1. Načini poučevanja

Inštruktorji bi morali pripraviti učni načrt, ki vsebuje več učnih načinov in ciljev. Pri tem bi morali upoštevati tudi različno starost vodnikov, njihove različne telesne sposobnosti ter morda tudi njihov jezik in kulturno ozadje. Vsestranskost pri poučevanju daje tečajniku večje možnosti, da bo dosegel cilj, ki si ga je pri šolanju psa zastavil.

Inštruktorji bi morali:

•         prilagoditi poučevanje vodnikovim potrebam. Če tega ne zmorejo, naj napotijo tečajnika k drugim strokovnjakom.

•         načrtovati in uporabljati standardne učne elemente, npr. načrte učnih ur

•         pomagati tečajnikom, da si določijo osebne cilje pri šolanju psa, take, ki jih bodo lahko dosegli, in spremljati njihov napredek ter jim, če je to primerno, pomagati tudi z dodatnimi napotki.

•         kolikor je mogoče popestriti učne ure in pri tem uporabljati različne učne pripomočke in prikaze ter vsakemu posameznemu tečajniku omogočiti čim več priložnosti za nadzorovano vadbo

•         šolanje razdeliti na stopnje, ki naj si sledijo po težavnosti. Začeti je treba s preprostimi vajami in jim postopoma dodajati zahtevnost.

•         povratne informacije tečajnikov sprejemati vljudno in pozorno in nato, če je treba, tudi spremeniti navodila za delo s psi.

3.2 Komuniciranje s tečajniki

Inštruktorji bi morali znati jasno in razločno razložiti tečajnikom, kaj učijo pse in zakaj. Namreč, vsako dodatno znanje o psih bo tečajnikom pomagalo okrepiti njihove odnose s psi, kar se bo odrazilo v učinkovitejšem in humanejšem šolanju.

Inštruktorji bi morali:

•               svojo razlago prilagoditi ravni poslušalcev; tečajnike spraševati na tak način, da bodo voljni posredovati informacije, vendar jih nikoli ne obsojati.

•               uporabljati jasne, zgoščene in lahko razumljive pismene materiale

•               prepoznati vodnikovo neprijetno počutje in težave na vadišču in storiti vse, da bi jiih odpravil

•               biti pozorni, kako dogajanje v družini vpliva na šolanje psa. Če je primerno, vključiti tudi družinske člane v šolanje ali oskrbo psa.

4.2. Ostali pogoji

Inštruktorji/društva morajo delovati v skladu z lokalnimi in zakonskimi predpisi, ki se nanašajo na njihovo dejavnost in delovanje. Če predpisi zahtevajo, je treba vsak ugriz prijaviti.

Inštruktorji/društva bi morali udeležence tečajev pismeno seznaniti s politiko (društva) glede vračila denarja, odpovedi in pritožb. Tečajnike bi morali opozoriti tudi na tveganja, povezana s šolanjem psa in jih pred začetkom šolanja zaprositi, naj podpišejo izjavo, da so znjimi seznanjeni. Poskrbeti bi morali tudi za zavarovanje odgovornosti.

Izkušeni inštruktorji bi morali spodbujati in pomagati inštruktorskim pomočnikom-začetnikom, da si pridobijo čimveč znanja in izkušenj. Vse svoje kinološke kolege bi morali spoštovati in jih ne omalovaževati pred tečajniki ali med seboj. Na vprašanja o metodah drugih inštruktorjev, s katerimi se sami ne strinjajo, bi morali odgovarjati kar se da nevtralno.

Inštruktorji bi morali:

•         vsakemu tečajniku zagotoviti zadostno pozornost

•         poskrbeti za zadosti velik prostor za vadbo, za hojo varne površine, dobro vzdrževano opremo in zadostno razsvetljavo

•         za vsakega psa v tečaju zahtevati potrdila o cepljenju. Cepljenja in druga zdravstvena potrdila, ki jih zahtevajo predipsi, morajo biti ažurna.

•         imeti možnost poklicati nujno pomoč in veterinarja. Imeti pri roki komplet prve pomoči in vedeti, kako ga uporabljati.

•         ne izvajati šolanja kadar so pod vplivom alkohola ali mamil ali kadar so njihove sposobnosti zmanjšane zaradi čustvenih ali drugačnih vzrokov.

5.3. Dodatne sposobnosti inštruktorjev

Za varno, uspešno in humano opravljanje svojega dela bi morali imeti vaditelji in inštruktorji primerne telesne in psihične sposobnosti.

Izkušnje

Vaditelji in inštruktorji bi morali imeti izkušnje s številnimi psi različnega porekla in temperamenta. Imeti bi morali tudi praktične, neposredne izkušnje v tisti aktivnosti, ki jo poučujejo.

Povratne informacije o strokovnem delu

·        Vaditelji psov in inštruktorji bi si morali prizadevati, da od svojih kolegov, mentorjev in strokovnih teles prejemati prejmejo čimveč nepristranskih informacij o svojem strokovnem delu, ker lahko le na ta način realno in pošteno ocenijo svoje lastno delovanje.

·        Strokovne naloge Komisije za šolanje (KZS)

-         Skrb za uveljavljanje in izvajanje nacionalnih in mednarodnih predpisov, navodil, pravilnikov, poslovnikov, sklepov strokovnih organov in drugih aktov KZS in FCI na področju šolanja športnih psov v Republiki Sloveniji;

-         Spremljanje stanja na področju šolanja športnih psov v tujini in v Sloveniji in seznanjanje zainteresirane strokovne javnosti z ugotovitvami;

-         Priprava in izvedba usposabljanja, izobraževanja, preizkusov in preverjanja za ves kinološki kader na področju šolanja športnih psov;

-         Priprava predlogov sprememb in dopolnitev obstoječih strokovnih aktov in priprava predlogov novih strokovnih aktov s področja šolanja športnih psov;